Sivka ima za sabo dolgo zgodovino kot naravna dišava, zdravilno zelišče in posebna začimba. Sivko namreč od nekdaj povezujemo z omamnim vonjem, svežino in čistočo. Cenili so jo tako že v starem Egiptu, kot tudi, zaradi svojih vsestranskih učinkovin v samostanskih vrtovih Tibeta. Tudi v stari Grčiji je bila priljubljena kot dragocen dodatek mazilom. Da je telo, odišavljeno s sivko zapeljivo in čarobno sta vedeli že Nefretiti, kraljica iz Saba kot tudi Kleopatra.
V srednjem veku je prišlo to dišavno zelišče tudi v vrtove nemških samostanov, saj so se že takrat vedno bolj zavedali pomena učinkovitosti in zdravilne moči sivke. Okoli leta 1300 najdemo to krasno mediteransko rastlino celo že v vrtovih angleških samostanov. S kraljico Viktorijo, ki je sivko nadvse ljubila zaradi njenih vsestranskih in zdravilnih lastnosti, je ta priljubljena rastlina v Angliji doživela nadaljnji razcvet. Tudi v Franciji so sivko od 17. stoletja kultivirali, vendar je svoj zmagoviti pohod slavila šele 200 let pozneje. Provansa je vse od takrat središče pridelovanja sivke v Evropi.
Dandanes se sivka goji in sadi po vsem svetu, vse do Tasmanije. Že zelo dolgo jo gojijo na otoku Hvaru v Dalmaciji, v zadnjem času pa se v večjih nasadih pojavlja tudi na Krasu.